Diogen iz Sinope je preziral bogastvo, status in družbene konvencije ter živel skrajno preprosto, po izročilu, v veliki (XXL) keramični posodi. Njegova najbolj slavna zgodba nastopi, ko ga obišče Aleksander Veliki, eden najmogočnejših oseb svojega časa in mu ponudi, da mu izpolni željo. Diogen bi si lahko zaželel denar, hišo, položaj ali praktično karkoli. Njegova prošnja? Naj se Aleksander umakne, ker mu dela senco, zakriva sonce. Aleksander naj bi bil nad odgovorom tako navdušen, da je dejal, da bi bil, če ne bi bil Aleksander, Diogen. Lep dokaz, da za srečo ne potrebuješ veliko. Včasih je dovolj, da se cesar premakne zgolj za dober meter.

Robert Shields, učitelj in nekdanji duhovnik, se je leta 1972 odločil dokumentirati svoje življenje. Ne rojstnih dni in pomembnih trenutkov. Vse. Približno vsakih pet minut. Zapisoval je temperaturo, krvni tlak, menjavanje žarnic, hrano, obisk stranišča ter celo število porabljenih lističev toaletnega papirja. Dnevniku je namenjal okoli štiri ure dnevno, po 25 letih pa je nastalo približno 37,5 milijona besed v 91 škatlah. Ustavila ga je šele možganska kap leta 1997. Shields je nekoč dejal, da bi bilo prenehati pisati podobno, kot bi ugasnil svoje življenje. Končno dokaz, da lahko človek tako temeljito beleži življenje, da mu zanj skoraj zmanjka časa.

Simeon Stylites si je želel zgolj miru za molitev, toda ljudje so ga nenehno obiskovali. Rešitev je bila osupljivo preprosta: preselil se je na vrh manjšega stebra. Ko tudi to ni pomagalo, so sledili višji stebri; zadnji naj bi meril več kot 15 metrov, ploščad na vrhu pa približno kvadratni meter. Na stebrih je preživel okoli 37 let, hrano so mu pošiljali navzgor, spodaj pa so se še vedno zbirale množice, ki so prišle po nasvete in molitve. Ironija je skoraj popolna: človek je šel petnajst metrov v zrak, da bi imel mir pred ljudmi, in postal turistična atrakcija svojega časa. Introverti, očitno tudi višina ni zagotovilo.